Lektini

Vpliv lektinov na prebavo, presnovo in imunski sistem

Kaj je lektin?

Po izvirni definiciji so lektini »glikoproteini oz. beljakovine, ki vežejo ogljikove hidrate«. Besedo lektin je skoval William Boyd leta 1954. Izraz izhaja iz latinske besede legere, ki pomeni »izbirati«. Boyd je bil tudi prvi raziskovalec, ki je opredelil specifično občutljivost krvnih skupin na mnoge običajne lektine v prehrani.

Znanstveniki že več kot 50 let vedo za obstoj lektinov, a šele Dr Peter D'Adamo je v na prelomu 21. stoletja sistematično raziskal in v svojih knjigah (predvsem Eat Right 4 Your Type, Live Right 4 Your Type in Complete Blood Type Encyclopedia) predstavil njihov vpliv na človekovo zdravje in dobro počutje v smislu prebave, presnove in imunskih reakcij.

Lektini, ki jih človek zaužije s hrano, se lahko vežejo na mnoge antigene OH v drobovju in imunskem sistemu, in s tem povzročajo različne zdravstvene težave, na primer: porušeno ravnovesje v črevesni flori, poroznost črevesa, motnje v delovanju imunskega sistema, preobčutljivosti, intolerance in alergije na hrano (kot je na primer celiakalija), ter sistemska vnetja.

Vse to je običajno posledica neposrednega lepljenja lektinov na ciljne celice, in se tipično kaže kot motnje v prebavi (kronično zaprtje ali diareja, napenjanje, vetrovi, bolečine v trebuhu in podobno), kar posledično ovira pravilno absorpcijo vitaminov, mineralov in drugih hranil, in s tem ogroža ravnovesje in zdravje celotnega organizma.

Vsesplošna prisotnost lektinov v hrani

Lektini so lahko prisotni v povsem običajni hrani, pri čemer je večina lektinov specifičnih za sladkorje (antigene), ki opredeljujejo posamične krvne skupine po sistemu ABO. V neki študiji so v kar 29 od 88 testiranih vrst hrane, vključno s kruhom, običajnimi sestavinami za mešano solato, svežim sadjem, praženimi oreški in industrijsko pripravljenimi kosmiči, ugotovili občutno raven aglutinacije oz. lepljenja, značilnega za lektine, ki so ga izmerili s analizo hemaglutinacije (medsebojnega lepljenja krvnih celic) in bakterijske aglutinacije (lepljenja bakterij na celice in telesna tkiva). (Freed DJ. British Medical Journal, 1999 Apr 17;318(7190):1023-4)

Danes v Sloveniji praktično ni človeka, ki ne bi slišal za gluten - aglutinin, ki povzroča celiakalijo. Toda gluten še zdaleč ni edini ali najbolj problematičen dejavnik lepljenja.

Lektini in krvna skupina

Kemično gledano je lektin beljakovina (protein). Tovrstne beljakovine so naravno prisotne v velikem številu rastlin, pa tudi v nekaterih živalih. Lektini v rastlinah so v bistvu del obrambnega sistema, ki posamične dele rastline (predvsem plod in/ali seme) naredi neužitne oz. strupene, in jo na ta način ščitijo pred glivami, žuželkami in drugimi bitji, ki bi jo želela zaužiti. Med ta bitja spada tudi človek.

Lektin ni torej nič drugega kot insekticid (toksin). Ker je človek veliko večji od žuželk, vas lektini seveda ne ubijejo takoj - kar pa še ne pomeni, da vam ne naredijo nobene škode. In ker različne rastline predstavljajo hrano različnim bitjem, so njihovi lektini različni oziroma zasnovani za obrambo proti specifičnim plenilcem. Govorimo o stotinah različnih vrst lektinov v hrani, ki povzročajo različne rekacije v telesu. Ker se lektini vežejo na specifične sladkorje, je sposobnost vezave nekega lektina na celice v vašem telesu odvisna od vaše krvne skupine oziroma od antigena vaše krvne skupine, ki je sladkor.

Različni lektini so torej različno problematični za različne krvne skupine. Lektin, ki je za eno krvno skupino škodljiv, je lahko za neko drugo krvno skupino nevtralen ali celo koristen - na primer, če aglutinira organizme, ki so telesu nevarni, in s tem na njihovo prisotnost opozori imunski sistem.

Lektini v nekateri hrani so panhemaglutinini, kar pomeni, da povzročajo aglutinacijo pri vseh krvnih skupinah po sistemu ABO. Najbolj znan tak primer je ricin (ricinusovo olje). Tudi lektin v paradižniku je panhemaglutinin, a ga organizem s krvno skupino O ali AB zmore nevtralizirati (kar pa še vedno od telesa zahteva določeno količino energije, zato paradižnik nikakor ni nekaj, kar gre uživati vsak dan, v neomejenih količinah, tudi če imate krvno skupino O ali B).

Spet drugi lektini so specifični za posamične krvne skupine, kar pomeni, da povzročijo lepljenje samo pri nekaterih krvnih skupinah, pri drugih pa ne. Dober primer tovrstne selektivnosti so banane: lektin v banani povzroči aglutinacijo samo pri krvni skupini A in AB, pri O in B pa ne. Pri lektinih v mesu je zelo dober primer piščanec. Lektin v piščancu se namreč veže na antigen krvne skupine B in je zato problematičen za krvno skupino B in AB.

Škoda, ki jo povzročajo vaši krvni skupini sovražni lektini

Med probleme, ki jih lahko povzročijo lektini, ki niso kompatibilni s krvno skupino organizma, spadajo:

Koristni lektini

Vsi lektini nikakor niso škodljivi: lektin v užitnem polžu Helix Pomatia (Helix Plus) na primer aglutinira maligne celice pri nekaterih vrstah raka na dojki, in je v tem smislu izredno učinkovit zlasti pri krvni skupini A in AB. Podobno velja za lektine v arašidih in soji. Sposobnost nekaterih lektinov, da aglutinirajo rakave ali predrakave celice, je uporabljena tudi v izdelku Rekon Pro.

Aglutinacija

Aglutinacija oz. lepljenje krvnih celic

Zdrave krvne celice (levo) in zlepljene (aglutinirane) krvne celice (desno)

Beseda "aglutinirati" dobesedno pomeni "zlepiti skupaj". Aglutinacija je tisto, kar doleti rdeče krvničke, kadar pridejo v stik z lektini, ki se vežejo na antigen krvne skupine: zlepijo se skupaj oziroma aglutinirajo. Predstavljajte si lektine kot vtičnice in vtikače za različna električna omrežja.

Pri sposobnosti vezave nekega lektina na celice v vašem telesu gre za kompatibilnost ali nekompatibilnost vtikača (lektina) in vtičnice (antigen krvne skupine). Tako kot vtikača, narejenega po evropskem standardu za evropsko električno omrežje, ne morete vtakniti v standardno vtičnico elektro omrežja v ZDA, Angliji ali Avstraliji (ki imajo različne oblike vtičnic, ki zahtevajo različno oblikovane vtikače), tako se tudi lektin, čigar struktura ni zrcalna strukturi antigena vaše krvne skupine, ne more vezati na vaše celice.

Ker so lektini v kemičnem smislu beljakovine (proteini), beljakovine pa imajo pogosto "vezne točke" za druge snovi, se lektini z ustrezno molekularno strukturo lahko vežejo na antigen posamične krvne skupine. Oblika sladkorjev, ki opredeljujejo krvno skupino (antigen), se razlikuje glede na krvno skupino. Kadar je oblika takega sladkorja (antigena krvne skupine) enaka obliki vezne točke nekega lektina, se lektin veže (prilepi) na rdečo krvničko in povzroči aglutinacijo.

Kaj se zgodi, ko krvne celice aglutinirajo?

Aglutinacija vodi v nastanek krvnih strdkov, kar je v nekaterih primerih lahko celo usodno.

Poglejmo si nekaj primerov posledic aglutinacije (krvnih strdkov) v različnih delih telesa:

Verjetno se zdaj že sprašujete, zakaj ste sploh še živi, če so lektini v hrani tako nevarni, vi pa prvič slišite zanje. Odgovor je preprost: večina lektinov (95 %) se uniči v postopku prebave in se ne absorbira v kri.

Če zaužijete ricinovo olje, vam bo zgolj slabo ali pa boste dobili drisko. Toda če si ricinovo olje vbrizgate v kri, bo to za vas usodno.

Težavo predstavlja preostalih 5 %, ki zaidejo v krvni obtok; da bi bila situacija še bolj pereča, se ta odstotek se z leti samo še povečuje.

Več ko zaužijete hrane z vaši krvni skupini sovražnimi lektini, več je poškodb prebavnih sluznic in tkiv, kar pomeni vse večjo ogroženost integritete prebavnega trakta. Več ko je mest, kjer je prišlo do izgube integritete prebavnega trakta, večji je odstotek lektinov, ki zaidejo v kri in na ta način v različne dele telesa, kjer se kopičijo in povzročajo najrazličnejše težave.

Aglutinacija krvnih celic ni problematična samo zaradi potencialno usodnih strdkov, ampak tudi zaradi vpliva, ki ga ima na samo funkcijo krvi v telesu.

Kri namreč dovaja kisik in hranila celicam ter iz njih odstranjuje ogljikov dioksid in odpadne snovi. Kadar krvne celice aglutinirajo, je to približno tako, kot da bi skušali zaliti vrt s pomočjo cevi, ki je polna peska. Z drugimi besedami, aglutinirane (zlepljene) krvne celice ne morejo učinkovito opravljati svoje funkcije. Posledica je zmanjšana oskrba tkiv in organov s kisikom in hrano ob hkratni zastrupljenosti na celični ravni, kar ustvarja pogoje za vnetja, okužbe in razvoj degeneracijskih bolezni, ki vodijo v propad organizma in pospešeno staranje.

Aglutinacija oz. lepljenje celic v tkivih in organih

Antigen krvne skupine (sladkor, na katerega se vežejo lektini) ni omejen na rdeče krvničke, ampak je prisoten tudi na drugih celicah v telesu. To pomeni, da se lahko lektini med drugim vežejo (prilepijo) tudi na celice posamičnih telesnih organov in tkiva (ledvice, jetra, možgane, želodec, prebavila, sklepe, maščobne celice...).

Glede na vrsto zaužite hrane se lektini preko krvi širijo po telesu in nalagajo v enem ali več tkivih in organih. Ko lektin zaide v nek organ, kot magnet aglutinira okoliške celice, kar v telesu sproži alarm. Imunski sistem se odzove z drastičnimi ukrepi: da bi uničil sovražni lektin, uniči vse z lektinom polepljene (zdrave) celice v prizadetem tkivu. Da bi pozdravilo nastalo škodo, telo proizvaja holesterol.

Povišana raven holesterola v krvi torej ni posledica uživanja nasičenih maščob, ampak predvsem lektinov, ki v povzročajo poškodbe celic, tkiv in organov.

Ta proces uničevanja zdravih celic se vsakodnevno odvija v vašem telesu, če uživate hrano, ki vsebuje vašemu organizmu sovražne lektine. Organizem nekaterih ljudi je bolj učinkovit pri popravljanju škode, ki jo povzročajo lektini v hrani. Zdi se, da lahko taki ljudje brez posledic jedo, kar hočejo. Spet drugi s svojo (epi)genetsko zasnovo nimajo take sreče, in razvijejo različne reakcije ali psevdo-alergije na hrano.

Tako ali drugače je telo prisiljeno biti nenehno bitko po vsakem obroku, ki vsebuje tozadevno problematična živila. Včasih zmaga telo, včasih pa hrana.

Kaj se zgodi, kadar "zmaga" hrana?

Kadar "zmaga" hrana, se lahko pojavijo naslednji tipični simptomi:

Zlasti živci in druga tkiva živčnega sistema (n.pr. možgani, hrbtenjača) so izredno dovzetna (privlačna) za lektine. Prebavni sistem vsebuje celo več živčnih celic kot možgani!

Nič presenetljivega ni torej, da so tudi hiperaktivnost, depresija, avtizem pri otrocih, shizofrenija, Alzheimerjeva bolezen, Parkinsonova bolezen, herpes in druge motnje v delovanju živčnega sistema povezane z večjo občutljivostjo na lektine v hrani.

Poškodbe črevesja, ki vodijo v izgubo integritete prebavnega trakta, so med drugim razvidne tudi prstnih odtisov (bele črte):

Bele črte v prstnih odtisih (desno) kažejo na izgubo integritete prebavnega trakta

Izkušnje kažejo, da je mogoče zdravstvene težave, ki so posledica delovanja lektinov, bistveno omiliti ali celo povsem odpraviti z uživanjem izključno tiste hrane ter uporabe tiste kozmetike in izdelkov za nego telesa, ki so skladni s posameznikovim nutrigenomičnim profilom^®, kar avtomatično pomeni izločitev posameznikovi krvni skupini sovražnih lektinov.

Lektini in prekomerna telesna teža

Človek se vpraša, kako lahko lektini v prehrani vplivajo na pridobivanje telesne teže. Ali ni kalorična vrednost hrane ali količina maščobe v prehrani ali pomanjkanje telesne vadbe ali kombinacija vseh teh dejavnikov razlog za tako velik odstotek prebivalstva s previsoko telesno težo? Čeprav je delni odgovor na to vprašanje DA, pa stvar – kot vedno, ko gre za kompleksna vprašanja – ni tako preprosta.

Za več običajnih lektinov, zlasti za aglutinin pšeničnih kalčkov (Wheat Germ Agglutinn - WGA), je znano, da se vežejo na receptor insulina in posnemajo hormonske učinke insulina na adipozno tkivo.

Ta precej podcenjena aktivnost podaja razlago, zakaj imajo posamezniki na dietah z visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov pogosto težave s previsoko telesno težo. Iz tega sledi, da je izločitev oz. blokiranje lektinov varna in racionalna metoda za pospeševanje izgube telesne teže.

Insulin: ključ do presnove zaužitih kalorij

Danes vemo, da je poleg zgoraj naštetih faktorjev vpliv, ki jo ima hrana na insulin ključ do tega, kako vaše telo presnovi zaužite kalorije.

Kaj je torej insulin in kako ta hormon povzroča, da se človek redi?

Poenostavljeno povedano, insulin si lahko predstavljamo kot hormon, ki preprečuje previsoko raven sladkorja v krvi. Po obroku z visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov (kot so na primer testenine, kosmiči, sladkarije, itd.), se v kri pogosto sprosti več sladkorja, kot je potrebno, zato telo proizvaja insulin, ki omogoča shranjevanje tega presežnega sladkorja. Ker pa je naša sposobnost shranjevanja presežnega sladkorja zelo omejena (nekaj sladkorja se lahko shrani v jetrih in mišicah), se presežni sladkor večinoma shrani v obliki maščobe - se pravi, naloži v maščobne celice.

Insulin nadzoruje shranjevanje presežnih kalorij iz sladkorja tako, da se veže na specifične receptorje na zunanjo stran maščobnih celic. Ko se insulin veže na maščobne celice, v splošnem pošlje maščobni celici signal, naj neha razgrajevati maščobo v energijo in naj se pripravi na sprejem maščobe in ogljikovih hidratov ter zažene celični mehanizem, ki pretvarja sladkor v maščobo.

Lektini in hujšanje

Nekateri lektini imajo podoben učinek na receptorje maščobnih celic kot insulin, in lahko signalizirajo maščobnim celicam, naj nehajo izgorevati maščobo in naj namesto tega shranijo presežne kalorije v obliki maščobe. Vendar pa imajo za razliko od insulina, ki učinkuje zgolj začasno, ti lektini, potem ko se vežejo na receptor, stalen in dolgotrajen učinek. Med najpogostejšimi takimi lektini v hrani je lektin v pšeničnih kalčkih (WGA). V bistvu uživanje tega lektina povzroča, da telo kot mrhovinar išče vse presežne sladkorje/ogljikove hidrate in jih pretvarja v neželeno maščobo.

Odpornost na insulin in diabetes

Kadar lektini zasedajo vse razpoložljive receptorje insulina, se insulin, ki ga izloča trebušna slinavka, ko človek zaužije nek škrob ali sladkor, ne more vezati, ampak se reciklira, sladkor pa ostane v krvi: temu pravimo odpornost na insulin. Posledica je diabetes.

Poškodbe celic in tkiv v tankem črevesu

Lektini in celiakija: gluten še zdaleč ni edini problem

Lektini imajo zelo velik učinek na prebavne organe. Notranjost tankega črevesa je dobesedno narejena iz milijonov majhnih izrastkov, ki se imenujejo vili; vili sami so narejeni iz še manjših izrastkov, ki se imenujejo mikrovili:

Tako vili kot mikrovili so zelo občutljivi na hrano, ki jo zaužijete. Telo na tem mestu celo proizvaja protitelesa proti patogenom in snovem v hrani, še preden slednje lahko pridejo v krvni obtok. Preverjanje prisotnosti protiteles v tankem črevesu se uporablja za postavljanje različnih diagnoz, vključno s celiakijo.

Lektini, ki so prisotni v nekaterih zaužitih živilih, se dobesedno prilepijo na celice, iz katerih so narejeni vili.

To lahko občutite kot razdražljivo bolečino, lahko pa tega sploh ne opazite; nekateri nutrigenomični profili so genetsko nagnjeni v večji občutljivosti kot drugi. Obstajajo pa tudi lektini, ki pri nekaterih tipih organizma dobesedno uničijo mikrovili. Lektini v pšenici, na primer, imajo ta učinek na mikrovili pri krvni skupini O:

Nedavna študija, objavljena v publikaciji Journal of Pediatric Gastroenterology and Nutrition, je identificirala nov protein pri ljudeh s celiakijo. Zdi se, da bo to odkritje morda lahko pospešilo diagnozo v primerjavi s tradicionalnimi laboratorijskimi testi.

Imunski odziv na neglutenski protein Glo-3A v pšenici

Znanstveniki odkrili nov protein, ki povzroča celiakijo

Vse lepo in prav - toda zakaj bi človek čakal, da nastane škoda in bolezen, če pa jo lahko prepreči s preprostim upoštevanjem svojega nutrigenomičnega profila^®?

Preventiva je boljša od kurative

Dejstvo je, da gluten ni edini povzročitelj celiakije. Vedno več raziskav kaže, da poleg glutena tudi druge nefunkcionalne beljakovine (lektini, prolamini, aglutinini) v žitih in drugi hrani prispevajo k izgubi integritete prebavnega trakta in s tem k razvoju alergij, avtoimunskih stanj in bolezni, kot je celiakija.

Prav to je eden glavnih razlogov za relativno neučinkovitost tradicionalne brezglutenske diete. Ne gre samo za gluten, ampak za vse vaši krvni skupini sovražne lektine, prolamine, aglutinine in druga antihranila, ki najprej uničijo vaš prebavni trakt, nato pa skozi nastale luknje v prebavilih uhajajo v krvni obtok, s čimer se raznesejo po vsem telesu in s svojim lepljenjem uničujejo vse celice in tkiva, s katerimi pridejo v stik. V telo pa lahko zaidejo tudi prek kože, dihalnih in očesnih sluznic, in drugih telesnih odprtin, kar pomeni, da je treba paziti pri vseh snoveh, ki jih uživamo, vdihavamo, prijemamo ali kako drugače vnašamo v telo.

Vse to je še en razlog, da človek pri prehrani, kozmetiki, izdelkih za nego telesa, čistilih, detergentih, farmacevtskih preparatih za zunanjo uporabo in tako naprej dosledno upošteva svoj nutrigenomični profil^®.

Nekaj dejstev o žitih

Za popravljanje nastale škode imunski sistem sproži postopek popravil poškodovanih celic: na prizadeto mesto pošlje bele krvničke in poveča proizvodnjo holesterola v jetrih, s katerim telo zakrpa luknje v prebavilih, dihalih, žilah, sklepnem tkivu in tako naprej. Temu pravimo vnetje.

Če povzamemo: gluten ni edini niti edini protein niti ni edini dejavnik v žitih, ki vodi v bolezen. Različna žita imajo različno vsebnost glutena in drugih, vašemu nutrigenomičnemu profilu^® sovražnih antihranil. Nadalje zaradi visoke vsebnosti škroba (ki se razgradi v sladkor) praktično ni žita, ki ne bi predstavljalo tveganja za razvoj debelosti in diabetesa.

Tudi če menite, da je bolje jesti kruh in testenine, kot biti lačen (kadar vam druga hrana cenovno ali drugače ni dostopna), pa je pri tem smiselno, da se vsaj omejite na izdelke iz vašemu nutrigenomičnemu profilu^® prijaznejših žit (na primer riž ali nekrižana pira), ki ne bodo uničila vašega telesnega in duševnega zdravja.

Motnje v delovanju žleze ščitnice

Ščitnica je zelo pomembna žleza z notranjim izločanjem, ki se nahaja na sprednji strani sapnika. Tako kot se pri nekaterih nutrigenomičnih profilih^® določeni lektini radi lepijo na sklepe (in s tem povzročajo artritis), tako se drugi lektini v drugi hrani pri nekaterih nutrigenomičnih profilih^® radi lepijo na celice žleze ščitnice, kar moti njeno delovanje in povzroča (Hašimotov, Gravesov) hiper/hipotiroidizem.

Kadar ščitnica ne deluje tako, kot bi morala (ne izloča ščitničnih hormonov oz. jih izloča premalo ali preveč), lahko to v organizmu povzroči najrazličnejše in zelo neprijetne simptome, kot so na primer debelost, zadrževanje vode v telesu, utrujenost, potrtost, megla v možganih, hiperaktivnost, potenje, previsoka ali prenizka telesno temperaturo in še cela vrsta drugih motenj.

Pšenični lektin WGA - orožje masovnega uničenja

Lektin ozirom aglutinin v pšeničnih kalčkih WGA je še bistveno bolj problematičen kot gluten. WGA je citotoksin, nevrotoksin, kardiotoksin in imunotoksin. To pomeni, da uničuje celice, povzroča motnje in okvare v delovanju živčnega sistema, povzroča bolezni srca in ožiljam, in obremenjuje imunski sistem.

WGA je v veliki meri odgovoren za mnoge težave, ki jih povzroča pšenica tako v prehrani kot tudi v kozmetičnih izdelkih in izdelkih za nego telesa. Največjo koncentracijo tega aglutinina najdemo v polnozrnati pšenici in zlasti v kaljeni pšenici.

Pšenica nikakor ni edina žitarica, ki vsebuje problematične lektine. Vsa žita (n.pr. riž, pira, kamut, rž itd.) in trave (n.pr. ajda) imajo visoko vsebnost lektinov in drugih antihranil, ki pa so različno problematični za različne različne krvne skupine oziroma nutrigenomične profile^® in trenutna stanja organizma.

Poleg že omenjenih presnovnih motenj in nalaganja maščobe, ki so posledica lepljenja na maščobne celice, WGA v telesu povzroča škodo tudi na naslednje načine (seznam ni popoln):

Raziskave kažejo, da lahko nadalje WGA povzroča motnje v delovanju prebavnega sistema in žlez z notranjim izločanjem, vpliva na izraznost genov (spreminja nastavitve genov) in ima na telo podoben učinek kot nekateri virusi. Kot vidimo, je WGA še veliko bolj kot gluten pravo pravcato orožje množičnega uničenja.

Zelo podoben učinek na telo imajo tudi lektini, ki so prisotni v ječmenu, rži in paradižniku.

Ta informacija je zlasti pomembna za vse, ki imajo celiakijo ali druge težave, ki jih povzroča izguba integritete prebavnaga trakta. Več...

Katera hrana vsebuje potencialno problematične lektine?

Med tipičnimi živili, ki vsebujejo lektine, ki pri posamičnih krvnih skupinah posnemajo insulin in/ali povzročajo motnje v prebavi in/ali delovanju imunskega in hormonskega sistema, so na primer tudi -

Pomembno

Vaša krvna skupina in status sekretor/nesekretor bistveno vpliva na sposobnost vašega telesa, da prebavi in presnovi določeno hrano. Seznam hrane, ki lahko negativno ali pozitivno vpliva na vašo prebavo, presnovo ter integriteto imunskega in hormonskega sistema je zelo obsežen, zato je ključno, da v celoti upoštevate vsa priporočila v zvezi s prehrano za vašo krvno skupino oz. vaš nutrigenomični profil^®.

Odpravljanje škode, ki jo povzročajo lektini

Blokiranje škodljivih lektinov

Lektine in njihove škodljive posledice je mogoče blokirati z vključevanjem specifičnih sladkorjev v prehrano, kar je bistveno ne samo za uspešno in zdravo hujšanje, ampak tudi za krepitev imunskega sistema. Ker je delovanje lektinov specifično oz. odvisno od krvne skupine, so glede na krvno skupino specifični tudi sladkorji za blokiranje lektinov, ki so za posamično krvno skupino škodljivi. Kombinacije aminosladkorjev v specifičnih, posamičnim krvnim skupinam prilagojenih formulah lahko pomagajo normalizirati presnovo v situacijah, kjer so ljudje preko daljšega obdobja s hrano uživali lektine, ki so za njihovo krvno skupino problematični ter posledično upočasnjujejo presnovo oz. v telesu povzročajo druge težave.

Ostranjevanje prilepljenih lektinov s celičnih tkiv

Očitna rešitev za doseganje zaželene telesne teže in odpravljanje drugih škodljivih posledic delovanja lektinov je, da človek neha uživati vso hrano, ki vsebuje tovrstne lektine. Vendar pa je za optimalne rezultate priporočljivo narediti še en korak. Ker lahko lektini ostanejo prilepljeni na vaše maščobne celice in drugo tkivo še mesece ali celo leta potem, ko ste prenehali jesti tovrstno hrano, je priporočljivo, da dodatno uživate tiste sladkorje, ki vežejo nase te lektine in jih s tem pomagajo odstraniti z vaših celic.

V splošnem velja, da lahko lektini, ki se lahko vežejo na fukozo, zmanjšujejo sposobnost izgorevanja maščob, medtem ko lektini, ki se vežejo na manozo oz. N-acetilglukozamin, močno povečajo shranjevanje maščobe in hkrati zmanjšajo vašo sposobnost izgorevanja maščob. Vključevanje teh specifičnih sladkorjev v vašo prehrano je ključno za hitrejše doseganje vaših shujševalnih ciljev.

Pri večini ljudi občasni prekrški pri prehranjevanju pomenijo ponoven vnos škodljivih lektinov v organizem. Z uživanjem specifičnih sladkorjev pri istem obroku s hrano, ki vsebuje za vas škodljive lektine, nevtralizirate ta potencialni problem, saj sladkorji nase vežejo lektine, še preden slednji zapustijo prebavni trakt. S to strategijo maksimalno okrepite vašo sposobnost izločanja škodljivih lektinov iz telesa, preden le-ti lahko sprožijo nezaželene signale, ki vodijo v pridobivanje telesne teže in drugih zdravju škodljivih posledic.

Kje lahko naročite blokatorje/odstranjevalce lektinov?

Blokatorji/odstranjevalci lektinov so na voljo v naslednjih dopolnilih k prehrani, ki jih je razvil Dr. Peter D'Adamo:

Blokatorje lektinov in druga, krvnim skupinam in prijazna dopolnila in kozmetiko Right4YourType lahko naročite tukaj.